Dogodivščine v mariborski ordinaciji – Zeleni obiskovalec
Naša ordinacija tradicionalne kitajske medicine se nahaja na zelo lepi, mirni in zeleni Zeleni ulici 17 v Mariboru. Zgodba se je pripetila že pred nekaj leti, in sicer na prelep poznopomladni dan, morda je bilo že poletje. Vse je cvetelo, vrtovi naših sosedov vse naokoli so bili zaradi solate, peteršilja, korenčka, rukole in še marsičesa bujno zeleni.
Pred našo ordinacijo, ki se nahaja v veliki bež rumeni hiši, stoji bela ograja, za njo pa potka vodi do vhodnih vrat. Na desni je zelenica, polna regrata, vzdolž poti je nasajena sivka. Na koncu zelenice je miza s stoli, okrog nje se bahajo prelepe bele hortenzije. Na levi strani raste pokončna kutina, za njo se vidijo okna prve ordinacije, zatem pa se pogled razprostira na balkon ordinacije dr. Quja, na katerem se vije vrtnica. Pod balkonom je vrt, nad vrtom terasa, nato okno tretje ordinacije, za vogalom okno čakalnice in krog okoli hiše se spet sklene pri vhodu. Zaradi te lepe okolice smo imeli tisti dan okna, vrata in balkonska vrata na stežaj odprta.
S takratno administratorko Mojco sva čakali, da še zadnja stranka zaključi s svojim terminom in da se vsi odpravimo domov.
Gospa, ki je prišla iz sobe dr. Quja, in je tukaj ne bom imenovala, se je ustavila v čakalnici. Ker smo se dobro poznali, mi je rekla: »Špela, pa kaj imate to na hodniku, to pa je nekaj novega, imate nagačeno, to žival?«
Šlo mi je na smeh in mislila sem si, da je gospa malo utrujena po obisku, zato sem komentar preslišala. Vprašala sem jo, če je vse v redu in kako je bilo, pa me je le čudno gledala. Vztrajala je, da je na hodniku “neka žival”. Odgovorila sem ji, da nimamo nobene živali, in nikoli nismo imeli.
»Špela, saj nisem nora! Če pa sem videla, tu na hodniku je, no, kako se ji že reče, ne kuščar, no, tisti zeleni z dolgim repom in krempeljčki.«
V tistem trenutku smo imele vse solzne oči – gospa od presenečenja, jaz od besed, Mojca pa od smeha. Odšla sem pogledat na hodnik in res – ob beli steni je skoraj negibno stal fluorescentno zelen legvan. Čisto pravi, svetleč, zeleni legvan!
Takoj sem odhitela nazaj v čakalnico, gospa pa me je pogledala z izrazom “sem ti rekla”, zdaj že objokana od smeha. Kmalu zatem je odšla, mi pa smo se začele spraševati, kaj narediti.
Zelo hitro smo opustili idejo dr. Wanga, da ga “damo v vrečko”. Uspelo mi ga je usmeriti skozi balkon v ordinacijo dr. Quja in zapreti vrata.
Z Mojco sva premlevali, kaj storiti. Najverjetneje je legvan ušel od nekod in je bil prestrašen. Strinjali sva se, da pokličeva Radio City in prijaviva najdbo. Po metanju kovanca sem morala poklicati jaz. Ko sem povedala, da se je na Zeleni ulici 17 znašel zeleni legvan, je na drugi strani nastala tišina, nato zadržan smeh.
Povedali so, da so imeli podobne primere – kamelo in opico, ki sta pobegnili iz živalskega vrta. Kljub temu so objavili naše sporočilo.
Telefoni so začeli zvoniti. Nekateri so opisovali povsem druge živali, nekateri so hoteli legvana kar imeti, ena gospa pa je trdila, da gre za njeno Rozi, ki “spreminja barve”, čeprav legvan ni kameleon.
Čez manj kot eno uro se je pred ordinacijo zaslišalo cviljenje gum modrega forda. Iz njega je stopil zasopihan gospod srednjih let: »A je moj Pepi pri vas? Že en teden ga iščem!«
Po opisu je bilo jasno, da je v sobi res njegov legvan. Predlagale smo mu, naj gre sam pogledat, in čez nekaj trenutkov sta prišla ven – gospod široko nasmejan in Pepi, čisto sproščen, na njegovi rami.
Gospod se je želel zahvaliti na vse mogoče načine, a nam je bilo dovolj, da sta se našla. Pepi se je vrnil v svoj dom na Kardeljevo, me pa smo se lahko končno odpravile domov.
Bil je res neverjetno zanimiv dan in ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tako smejala ali doživela kaj podobnega!
